četrtek, 25. november 2010

Frida Kahlo

Letošnja jesen je fridasto obarvana. Po številnih blogih berem, kako se vsi pridno odpravljate v dunajsko galerijo Kunsforum, kjer je od začetka septembra dalje na ogled retrospektiva mehiške umetnice Fride Kahlo. Njena umetnost me navdušuje že dlje časa, po službeni dolžnosti pa sem sedaj skoraj vsako jesensko soboto ali nedeljo na Dunaju, kamor vodim slovenske umetniške navdušence. Razstava je izjemna, težko si je zamisliti, koliko dela je bilo potrebnega, da so se za razstavo v takšnem obsegu dogovorili in vse skupaj tudi uresničili. Med aprilom in avgustom je razstava potekala v Berlinu, v galeriji Walter Gropius Bau, nato pa so dobili priložnost tudi naši avstrijski sosedje. Galerija Kunsforum, ki deluje pod okriljem Austria Bank, je ena meni najbolj simpatičnih in prijazno zasnovanih galerijskih prostorov kar sem jih do sedaj obiskala. Ne premajhna, ne prevelika, sicer z vsakim dnem vedno bolj polna obiskovalcev, a organizacija z njihove strani je vedno brezhibna. Simpatičen je tudi obisk njihove knjigarne, kjer je trenutno na voljo skoraj vsa možna literatura o slavni umetnici pa tudi številne monografije drugih avtorjev.


Že v prvi sobi je razstavljen eden meni najlepših njenih avtoportretov, Avtoportret v žametnem oblačilu, ki je tudi njen prvi avtoportret, nastal kmalu po tragični prometni nesreči, kjer so grozljive poškodbe pustile fizične in psihične posledice na njenem telesu. Portret spominja na pozno renesančne elegantne in skrivnostne upodobitve slavnih firenških meščanov, številni zgodnji Fridini portreti pa se še nekaj časa zgledujejo po evropski manierisitčni smeri. Šele po poroki s slavnim freskantom Diegom Rivero se njen slog bistveno spremeni, kolorit postane živahen, Frida kombinira elemente mehiške tradicije, posveča se detajlom, ki zaznamujejo njene številne avtoportrete. V njenem opusu dobro tretjino predstavljajo avtoportreti, saj je sama menila, da najraje in najlažje slika sebe, saj sebe najbolje pozna.


Razstava tako nadaljuje od njenih zgodnjih del k sobi, ki je namenjena njenim bližnjim. Slikala je portrete znanih in bližnjih njenega življenja in jim te upodobitve podarjala, saj je tako menila, da si jo bodo na takšen način bolje zapomnili. Na razstavi je tudi portret Natasche Gelman, ene izmed bolj znanih zbirateljic in na nek način tudi pokroviteljic Fridinega opusa.
Tretja soba predstavi Frido na številnih že omenjenih avtoportretih, od najbolj zrelega obdobja konca tridesetih in začetka štiridesetih let pa vse do njenega poznega dela, kjer se je slog zaradi slabega zdravstvenega stanja občutno spremenil. Upodobitve postanejo skoraj impresionistične, vendar zagotovo ne na njeno željo. Poznih del, kjer se pozna vpliv protibolečinskih tablet, ni marala, mnoge je hotela zavreči, a so jih k sreči ohranili njeni bližnji. V upodobitvah, kjer je bila glavni motiv ona sama, se prepleta njeno razumevanje sveta, njen odnos z Diegom, njeno občutenje bolečine in nezmožnosti donositi otroka ter njeno razumevanje življenjske filozofije. Čeprav jo razumemo morda kot žrtev, je bila sama izjemno močna, ekstravagantna osebnost, ki je v drugih vzbujala občudovanje in eksotičnost, saj je poznornost zbujala tudi s tradicionalno mehiško nošo, nakitom in pričeskami. Kljub razočaranju nad Diegovo nezvestobo, je bila tudi sama v zvezah s številnimi moškimi in ženskami, mnoge Diegove ljubice so tako postale tudi Fridine, a poveznost med njo in Diegom je ostala večna.


Razstava nam nato predstavi njeno dualistično dojemanje in upodabljanje sveta, med mnogimi je najbolj izpostavljena izjemna upodobitev z naslovom Ljubezenski objem Univerzuma, Zemlje, mene, Diega in Senor Xolotla.


Tipično preigravanje njenih t.i. nadrealističnih elementov, ki jih vpleta v tihožitja, nas pričaka za konec. Francoski nadrealist Andre Breton je ob obisku Mehike in ob srečanju s Fridino umetnostjo pripomnil, da gre za izrazit primer mehiške nadrealisitčne scene. A sama se s tem ni strinjala, saj je menila, da upodablja zgolj vsakdanjo realnost, ki jo živi. Vseeno lahko v njenih delih, predvsem v tistih, ki so nastali ob druženju z nadrealisitčno evropsko elito, prepoznamo nekaj elementov tega sloga, a Fride zgolj zaradi tega ne moremo označiti kot tipično predstavnico te evropske smeri.


Del razstave je tudi izjemno reprezentativno pripravljena fotografska zbirka , ki jo je uredila Fridina pranečakinja Cristina Kahlo, poklicna fotografinja, ki sodeluje pri številnih razstavah svoje slavne prednice. Ogledamo si lahko tudi fotografije Nickolausa Muraya, ki je Frido fotografiral tudi za naslovnico revije Vogue, bil pa je tudi njen dolgoletni ljubimec.


Na fotografijah lahko vidimo Fridino lepoto, eleganco in milino, ki iz njenih avtoportretov ni razvidna. Če bi se osredotočili zgolj na njene portrete, bi težko govorili o ženski, ki nas prepriča s svojo lepoto, morda se je tako upodabljala, da bi delovala kot močna osebnost, ki tako nadvlada Diega, moškega, s svojo zunanjo pojavnostjo. Diego je vse prevečkrat upodobljen kot feminilna moška figura, včasih kot velik otrok.

Razstava je zares vredna, da si jo ogledate, na Dunaju vas Frida čaka še do 5. decembra, potem pa se bo od nas poslovila. Seveda pa lahko te dni na Dunaju poleg razstave zaidete še na božične sejme, saj je Dunaj že zares praznično obarvan.

Jaz pa v soboto zopet na Dunaj :)