Potem je tu še Bevkov Peter Klepec, ki ga je slikovno opremil Marjan Manček, vendar me njegov slog ni nikoli prepričal, Peter Klepec se je v moji domišljiji upodobil drugače. In Grafenauerjev Pedenjped prav tako. S tistim kosom kruha na platnici v moji otroški domišljiji ni bil za nikamor. Pa čeprav ga je Manček upodobil prav po opisu radovednega dečka, ki mu potuho venomer daje babica:
»Pedenjsrajčka, pedenjhlače,
pedenjčevlji na nogah.
Gromozanski kos pogače
neprenehoma v rokah.«
Vsi iz sebe so lasje,
ne prenesejo glavnika,
in kazalec nevede
venomer po nosu stika.
Uhlja kot dva sprta strica
muhasto štrlita v svet.
Pedenjjamica sred lica-
to je mali Pedenjped.«
Francoska solata?
Piki jo je pojedel, saj je Francoz, njegov učitelj pa ne. Moj prijatelj Piki Jakob, ki ga je ustvaril Kajetan Kovič, je še vedno vsake toliko na mojem bralnem seznamu. In tudi tukaj vedno rada pogledam čudovitega medvedka, ki si ga je zamislila Jelka Reichman. Njena skrb za detajle nikoli ne razočara in tako lahko ure občudujem naslikan prizor. Nekoč sem brala njen intervju, kjer je povedala, da je rada obdana z lepimi predmeti, ljubkimi skodelicami, kipci, starimi punčkami. S stvarmi, ki imajo pridih. Potem opazujem njenega Pikija Jakoba pa Mačka Murija, Miškolina, Zmaja Direndaja in druge … oh, toliko jih je in vsi so nekaj posebnega.
Ela Peroci je leta 1957 otrokom podarila Muco Copatarico, ilustrirala pa jo je Ančka Gošnik Godec. Z gotovostjo lahko trdim, da so bili copatki tisti večer, ko so mi doma pred spanjem brali odlomke iz pravljice, pospravljeni. Naslednji večer pa to verjetno ni več držalo. In komaj čakam, da enkrat rečem svojim malim »Oh, Muca Copatarica je prišla …!«.
Lansko jesen sem se zato z velikim zanimanjem odpravila na 8. bienale slovenske ilustracije, ki se je odvijal v Galeriji Cankarjevega doma. Letno nagrado Hinka Smrekarja je lani prejel Kostja Gatnik – se še spomnite njegovega Gala med sprehodom po ljubljanski Narodni galeriji? Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo pa je prejel Štefan Planinc.
Vendar so me na bienalu očarale ilustracije dveh umetnic. Prva je pravzaprav arhitektka, ki jo je rojstvo sina pripeljalo v pravljični otroški svet, Lilijana Praprotnik Zupančič, znana tudi pod umetniškim imenom Lila Prap. Lila Prap je na bienalu sodelovala kot ilustratorka in avtorica slikanice »Kam gredo sanje?«. V njenem umetniškem opusu občudujemo številne živali, ki izstopajo z živimi barvami, jasnimi linijami in preprostostjo, ki popelje otroke pa tudi odrasle v fantazijski svet. Avtorica ustvarja s kredo, nad njo pa so se navdušili tudi na Japonskem, kjer so se z njenimi simpatičnimi živalcami poigrali v animirani risanki, animirana pa je tudi sama Lila Prap.
In če sem začela s Kristino Brenkovo, naj z njo tudi zaključim. Druga ilustratorka z bienala, ki me je očarala, je mlajša Polona Lovšin. Ilustrirala je eno izmed zadnjih pravljic Kristine Brenkove z naslovom »Prišel je velikanski lev«, za katero je Brenkova leta 2008 želela, da pride v roke vsakemu slovenskemu otroku.
Simpatična pravljica s še bolj očarljivimi ilustracijami je naslednja slikanica, ki se bo kmalu znašla na moji knjižni polici. In komaj že čakam, da razparam celofan na še sveže dišeči knjigi in se potopim v svet domišljije večne Kristine Brenkove …