ponedeljek, 23. november 2009

P r i š e l J e V e l i k a n s k i L e v

Današnja žalostna novica o smrti Kristine Brenkove me je zapeljala v svet otroške literature in nato v neskončno široko domišljijo slovenskih ilustratorjev. Že od nekdaj so me navduševale čudovite slikanice, opremljene s sijočimi barvami fantazijskih prizorov. V policah domače knjižnice se še vedno najdejo skrbno shranjene in mnogokrat prebrane, prelistane in občudovane otroške knjige, ki so bile velikokrat dar mojega strica Matjaža. In čakajo, da jih vsake toliko vzamem v roko, pogladim po platnicah, si že tisočkrat po vrsti pogledam odsev Vidkovega nasmeha v potoku, ob katerem se sprehaja. Meni eno lepših slovenskih pravljic je napisal Fran Levstik in ko sem kot majhna punčka znala vsako vrstico na pamet, so do danes ostale v glavi prelepe ilustracije Rože Piščanec.


Potem je tu še Bevkov Peter Klepec, ki ga je slikovno opremil Marjan Manček, vendar me njegov slog ni nikoli prepričal, Peter Klepec se je v moji domišljiji upodobil drugače. In Grafenauerjev Pedenjped prav tako. S tistim kosom kruha na platnici v moji otroški domišljiji ni bil za nikamor. Pa čeprav ga je Manček upodobil prav po opisu radovednega dečka, ki mu potuho venomer daje babica:


»Pedenjsrajčka, pedenjhlače,

pedenjčevlji na nogah.

Gromozanski kos pogače

neprenehoma v rokah.«

Vsi iz sebe so lasje,

ne prenesejo glavnika,

in kazalec nevede

venomer po nosu stika.

Uhlja kot dva sprta strica

muhasto štrlita v svet.

Pedenjjamica sred lica-

to je mali Pedenjped.«


Francoska solata?

Piki jo je pojedel, saj je Francoz, njegov učitelj pa ne. Moj prijatelj Piki Jakob, ki ga je ustvaril Kajetan Kovič, je še vedno vsake toliko na mojem bralnem seznamu. In tudi tukaj vedno rada pogledam čudovitega medvedka, ki si ga je zamislila Jelka Reichman. Njena skrb za detajle nikoli ne razočara in tako lahko ure občudujem naslikan prizor. Nekoč sem brala njen intervju, kjer je povedala, da je rada obdana z lepimi predmeti, ljubkimi skodelicami, kipci, starimi punčkami. S stvarmi, ki imajo pridih. Potem opazujem njenega Pikija Jakoba pa Mačka Murija, Miškolina, Zmaja Direndaja in druge … oh, toliko jih je in vsi so nekaj posebnega.

Ela Peroci je leta 1957 otrokom podarila Muco Copatarico, ilustrirala pa jo je Ančka Gošnik Godec. Z gotovostjo lahko trdim, da so bili copatki tisti večer, ko so mi doma pred spanjem brali odlomke iz pravljice, pospravljeni. Naslednji večer pa to verjetno ni več držalo. In komaj čakam, da enkrat rečem svojim malim »Oh, Muca Copatarica je prišla …!«.

Lansko jesen sem se zato z velikim zanimanjem odpravila na 8. bienale slovenske ilustracije, ki se je odvijal v Galeriji Cankarjevega doma. Letno nagrado Hinka Smrekarja je lani prejel Kostja Gatnik – se še spomnite njegovega Gala med sprehodom po ljubljanski Narodni galeriji? Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo pa je prejel Štefan Planinc.

Vendar so me na bienalu očarale ilustracije dveh umetnic. Prva je pravzaprav arhitektka, ki jo je rojstvo sina pripeljalo v pravljični otroški svet, Lilijana Praprotnik Zupančič, znana tudi pod umetniškim imenom Lila Prap. Lila Prap je na bienalu sodelovala kot ilustratorka in avtorica slikanice »Kam gredo sanje?«. V njenem umetniškem opusu občudujemo številne živali, ki izstopajo z živimi barvami, jasnimi linijami in preprostostjo, ki popelje otroke pa tudi odrasle v fantazijski svet. Avtorica ustvarja s kredo, nad njo pa so se navdušili tudi na Japonskem, kjer so se z njenimi simpatičnimi živalcami poigrali v animirani risanki, animirana pa je tudi sama Lila Prap.


In če sem začela s Kristino Brenkovo, naj z njo tudi zaključim. Druga ilustratorka z bienala, ki me je očarala, je mlajša Polona Lovšin. Ilustrirala je eno izmed zadnjih pravljic Kristine Brenkove z naslovom »Prišel je velikanski lev«, za katero je Brenkova leta 2008 želela, da pride v roke vsakemu slovenskemu otroku.

Simpatična pravljica s še bolj očarljivimi ilustracijami je naslednja slikanica, ki se bo kmalu znašla na moji knjižni polici. In komaj že čakam, da razparam celofan na še sveže dišeči knjigi in se potopim v svet domišljije večne Kristine Brenkove …

2 komentarja:

Miha pravi ...

O gospa Barbara hvala za tako lepo spisane besede. Mi veliko pomeni, še posebej ob tako bisernih imenih naših ilustratork.
Bilo mi je v veliko čast ilustrirati delo Kristine Brenk, nisem niti pomišljala o tem.
Danes, pa še vedno iščem založnika, ki bi ponovno izdal Kristinino delo, pa čeprav sem se avtorskemu honorarju odpovedala,... morda pa se bo le kdo našel.
Sem, pa vesela, da sem vsaj delček Kristininih sanj uresničila, ter, da je slikanica romala v otroške ročice, tudi tja, kjer otroci živijo v pomanjkanju.
Kistina je ob prejetju te slikanice, zažarela kot majhen otrok. Pobožala je knjigico in jo stisnila k sebi.
Spomin, ki ne bo nikoli zamrl.
Pogrešala jo bom, njeno srčnost,.. a njena dela me bodo o tem opomnila.
Še enkrat lepa hvala.

Baia pravi ...

Ni za kaj, najlepša hvala tudi vam za tako čudovit komentar. Želim vam še naprej čim več lepega ustvarjanja!