ponedeljek, 23. november 2009

P r i š e l J e V e l i k a n s k i L e v

Današnja žalostna novica o smrti Kristine Brenkove me je zapeljala v svet otroške literature in nato v neskončno široko domišljijo slovenskih ilustratorjev. Že od nekdaj so me navduševale čudovite slikanice, opremljene s sijočimi barvami fantazijskih prizorov. V policah domače knjižnice se še vedno najdejo skrbno shranjene in mnogokrat prebrane, prelistane in občudovane otroške knjige, ki so bile velikokrat dar mojega strica Matjaža. In čakajo, da jih vsake toliko vzamem v roko, pogladim po platnicah, si že tisočkrat po vrsti pogledam odsev Vidkovega nasmeha v potoku, ob katerem se sprehaja. Meni eno lepših slovenskih pravljic je napisal Fran Levstik in ko sem kot majhna punčka znala vsako vrstico na pamet, so do danes ostale v glavi prelepe ilustracije Rože Piščanec.


Potem je tu še Bevkov Peter Klepec, ki ga je slikovno opremil Marjan Manček, vendar me njegov slog ni nikoli prepričal, Peter Klepec se je v moji domišljiji upodobil drugače. In Grafenauerjev Pedenjped prav tako. S tistim kosom kruha na platnici v moji otroški domišljiji ni bil za nikamor. Pa čeprav ga je Manček upodobil prav po opisu radovednega dečka, ki mu potuho venomer daje babica:


»Pedenjsrajčka, pedenjhlače,

pedenjčevlji na nogah.

Gromozanski kos pogače

neprenehoma v rokah.«

Vsi iz sebe so lasje,

ne prenesejo glavnika,

in kazalec nevede

venomer po nosu stika.

Uhlja kot dva sprta strica

muhasto štrlita v svet.

Pedenjjamica sred lica-

to je mali Pedenjped.«


Francoska solata?

Piki jo je pojedel, saj je Francoz, njegov učitelj pa ne. Moj prijatelj Piki Jakob, ki ga je ustvaril Kajetan Kovič, je še vedno vsake toliko na mojem bralnem seznamu. In tudi tukaj vedno rada pogledam čudovitega medvedka, ki si ga je zamislila Jelka Reichman. Njena skrb za detajle nikoli ne razočara in tako lahko ure občudujem naslikan prizor. Nekoč sem brala njen intervju, kjer je povedala, da je rada obdana z lepimi predmeti, ljubkimi skodelicami, kipci, starimi punčkami. S stvarmi, ki imajo pridih. Potem opazujem njenega Pikija Jakoba pa Mačka Murija, Miškolina, Zmaja Direndaja in druge … oh, toliko jih je in vsi so nekaj posebnega.

Ela Peroci je leta 1957 otrokom podarila Muco Copatarico, ilustrirala pa jo je Ančka Gošnik Godec. Z gotovostjo lahko trdim, da so bili copatki tisti večer, ko so mi doma pred spanjem brali odlomke iz pravljice, pospravljeni. Naslednji večer pa to verjetno ni več držalo. In komaj čakam, da enkrat rečem svojim malim »Oh, Muca Copatarica je prišla …!«.

Lansko jesen sem se zato z velikim zanimanjem odpravila na 8. bienale slovenske ilustracije, ki se je odvijal v Galeriji Cankarjevega doma. Letno nagrado Hinka Smrekarja je lani prejel Kostja Gatnik – se še spomnite njegovega Gala med sprehodom po ljubljanski Narodni galeriji? Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo pa je prejel Štefan Planinc.

Vendar so me na bienalu očarale ilustracije dveh umetnic. Prva je pravzaprav arhitektka, ki jo je rojstvo sina pripeljalo v pravljični otroški svet, Lilijana Praprotnik Zupančič, znana tudi pod umetniškim imenom Lila Prap. Lila Prap je na bienalu sodelovala kot ilustratorka in avtorica slikanice »Kam gredo sanje?«. V njenem umetniškem opusu občudujemo številne živali, ki izstopajo z živimi barvami, jasnimi linijami in preprostostjo, ki popelje otroke pa tudi odrasle v fantazijski svet. Avtorica ustvarja s kredo, nad njo pa so se navdušili tudi na Japonskem, kjer so se z njenimi simpatičnimi živalcami poigrali v animirani risanki, animirana pa je tudi sama Lila Prap.


In če sem začela s Kristino Brenkovo, naj z njo tudi zaključim. Druga ilustratorka z bienala, ki me je očarala, je mlajša Polona Lovšin. Ilustrirala je eno izmed zadnjih pravljic Kristine Brenkove z naslovom »Prišel je velikanski lev«, za katero je Brenkova leta 2008 želela, da pride v roke vsakemu slovenskemu otroku.

Simpatična pravljica s še bolj očarljivimi ilustracijami je naslednja slikanica, ki se bo kmalu znašla na moji knjižni polici. In komaj že čakam, da razparam celofan na še sveže dišeči knjigi in se potopim v svet domišljije večne Kristine Brenkove …

torek, 10. november 2009

P a t t e r n F e e l i n g ...

Vzorčasto ... Seletti ... Revolution is the only solution.





sobota, 07. november 2009

M e s e c O b l i k o v a n j a

Po obisku letošnjega 20. pohištvenega sejma je sledil še kratek (res kratek, ker se je mudilo domov na kosilo) skok v prostore Slovenijelesa, kjer se še vedno odvija Mesec oblikovanja oz. Design Expo v okviru Zavoda Big.



Najboljši vtis je najprej pustil Damjan Uršič, letošnji oblikovalec leta, z oblikovanjem oblazinjenih sestavljivih sedežnih korpusov z imenom Moon za slovensko podjetje Tom. Elementi se med seboj lahko poljubno sestavljajo in dodajajo. Zadeva zgleda sicer totalno odbito, vendar je predpogoj za takšno sedežno garnituro ogromna dnevna soba.


Damjan Uršič. M00N.

Naramo - torbice v minimalističnem slogu slovenske oblikovalke Gojke Rak so bile v živo še lepše kot na fotografijah.

V zgornjem nadstropju se je odvijala še razstava Utrip lesa, kjer so v ospredju industrijski leseni izdelki in njihovi avtorji.


Oblikovanje: Matjaž Zorc. Terilnik.

Na razstavi se predstavlja tudi Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani z nekaj zelo domiselnimi kreacijami in kosi nakita, vmes pa se je znašel še z mozaiki okrašen stol. Spodnje fotografije so narejene z mobitelom, zato je temu primerna tudi kvaliteta.






četrtek, 05. november 2009

J a c q u e s !


Rappelle-toi Barbara
Il pleuvait sans cesse sur Brest ce jour-la
Et tu marchais souriante
Epanouie ravie ruisselante
Sous la pluie
Rappelle-toi Barbara
Il pleuvait sans cesse sur Brest
Et je t'ai croisee rue de Siam
Tu souriais
Et moi je souriais de meme
Rappelle-toi Barbara
Toi que je ne connaissais pas
Toi qui ne me connaissais pas
Rappelle-toi
Rappelle-toi quand meme ce jour-la
N'oublie pas
Un homme sous un porche s'abritait
Et il a crie ton nom
Barbara
Et tu as couru vers lui sous la pluie
Ruisselante ravie epanouie
Et tu t'es jetee dans ses bras
Rappelle-toi cela Barbara
Et ne m'en veux pas si je te tutoie
Je dis tu a tous ceux que j'aime
Meme si je ne les ai vus qu'une seule fois
Je dis tu a tous ceux qui s'aiment
Meme si je ne les connais pas
Rappelle-toi Barbara
N'oublie pas
Cette pluie sage et heureuse
Sur ton visage heureux
Sur cette ville heureuse
Cette pluie sur la mer
Sur l'arsenal
Sur le bateau d'Ouessant
Oh Barbara
Quelle connerie la guerre
Qu'es-tu devenue maintenant
Sous cette pluie de fer
De feu d'acier de sang
Et celui qui te serrait dans ses bras
Amoureusement
Est-il mort disparu ou bien encore vivant
Oh Barbara
Il pleut sans cesse sur Brest
Comme il pleuvait avant
Mais ce n'est plus pareil et tout est abime
C'est une pluie de deuil terrible et desolee
Ce n'est meme plus l'orage
De fer d'acier de sang
Tout simplement des nuages
Qui crevent comme des chiens
Des chiens qui disparaissent
Au fil de l'eau sur Brest
Et vont pourrir au loin
Au loin tres loin de Brest
Dont il ne reste rien.


Remember Barbara
It rained all day on Brest that day
And you walked smiling
Flushed enraptured streaming-wet
In the rain
Remember Barbara
It rained all day on Brest that day
And I ran into you in Siam Street
You were smiling
And I smiled too
Remember Barbara
You whom I didn't know
You who didn't know me
Remember
Remember that day still
Don't forget
A man was taking cover on a porch
And he cried your name
Barbara
And you ran to him in the rain
Streaming-wet enraptured flushed
And you threw yourself in his arms
Remember that Barbara
And don't be mad if I speak familiarly
I speak familiarly to everyone I love
Even if I've seen them only once
I speak familiarly to all who are in love
Even if I don't know them
Remember Barbara
Don't forget
That good and happy rain
On your happy face
On that happy town
That rain upon the sea
Upon the arsenal
Upon the Ushant boat
Oh Barbara
What shitstupidity the war
Now what's become of you
Under this iron rain
Of fire and steel and blood
And he who held you in his arms
Amorously
Is he dead and gone or still so much alive
Oh Barbara
It's rained all day on Brest today
As it was raining before
But it isn't the same anymore
And everything is wrecked
It's a rain of mourning terrible and desolate
Nor is it still a storm
Of iron and steel and blood
But simply clouds
That die like dogs
Dogs that disappear
In the downpour drowning Brest
And float away to rot
A long way off
A long long way from Brest
Of which there's nothing left.

sreda, 04. november 2009

četrtek, 22. oktober 2009

S i c i l i a V e r a

Taormina, Sicilia

Taormina


Taormina


Catania


Catania


The true colour of aubergine ... Cefalu, Sicilia


ponedeljek, 19. oktober 2009